Afrika obsega okoli 20% vse Zemljine površine in je za Azijo in Ameriko tretja največja celina na svetu. Po svojem goegrafskem položaju se izrazito razlikuje od drugih celin. Zemljin ekvator jo deli skoraj na dve enaki polovici.

 Večina njenih kamnin so toge gmote Gondvane, stare podceline, ki se je kasneje razcepila na več delov. Značilna je zgradba v obliki velikih kotlin, ki jih ločujejo ploščati pragovi. Te pragove, ki padajo samo v Južni Afriki v mogočnih stopnjah k morju, obkrožajo ozke obalne ravnine. Na območju najvišjih pragov je Vzhodna Afrika razpadla v sistem grud. Večinoma od severa proti jugu potekajoče prelomnice spremljajo tu in tam mladi ognjeniki.

 Zaradi somerne razporeditve afriškega površja severno in južno od ekvatorja, se somerno širijo tudi podnebni pasovi in z njim povezani pasovi prsti in rastlinstva ter rabe tal. Tako se npr. v severnem delu Afrike širi puščavska pokrajina Sahara v južnem delu pa puščava Namib, naravne značilnosti pokrajin ob Sredozemskem morju na severozahodu podobne kot v Kaplandiji na jugozahodu celine.
 
 Čim večja je razdalja od ekvatorja, tem bolj prehaja rastlinstvo v vplivno območje izmenoma vlažnega savanskega podnebja prek listopadnih gozdov miombov v sušne gozdove, dokler se drevesa zaradi dolgega sušnega obdobja ne pojavljajo samo še na redkih ugodnih krajih ob vodnih tokovih. V suhi savani najdemo potem palme. V savani trnastega grmičevja pa uspevajo le še take rastline, ki zmorejo pomankljivo količino vode izravnavati z njeno varčno porabo.

 Na skrajnem vzhodu, na Afriškem rogu, pade, kot na primer v Danakilsem nižavju, komajda kaj dežja, zato ima puščavski značaj. Puščave in polpuščave prekrivajo tudi obsežne dele južne in jugozahodne Afrike, ležijo namreč v območju sušnega pasu, ki obdaja Zemljo ob južnem povratniku.

GOROVJA IN HRIBOVJA

 Ob Vzhodni Afriki se razprostira Vzhodnoafriško višavje. Na skrajnem severu Severne Afrike se dviguje gorovje Atlas. Na skrajnem jugu v JAR so Kapske gore, malo severno od njih pa Zmajeve gore. Ob Etiopiji, na vzhodu Afrike, tik nad ekvatorjem pa se razprostira Etiopsko višavje.

 Ob vzhodnem robu Vzhodnoafriškega hrbta se na vulkanskem pogorju Kilimandžaro dviga najvišji afriški vrh- ugasli ognjenik Kibo (5895 m). Na tem pogorju sta še dva ugasla ognjeniška stožca. Severno od njega se dviga ugasli ognjenik Kenija (5199 m). na robu Srednjeafriškega hrbta sega najvišje neognjeniški Ruvenzori (5109 m).

 Glede na nadmorsko višino se Afrika ločuje na dva glavna dela. Meja mad njima poteka od Benguele v Angoli proti severovzhodu ob Vzhodnoafriškem in Etiopskem višavju do Port Sudana ob Rdečem morju. Severozahodno od te meje je Nizka Afrika. Pripadata ji zahodni in severni del celine. Jugovzhodno od meje se razprostira Visoka Afrika, to sta vzhodni in južni del celine.

  V primerjavi z Evropo ima Afrika zelo slabo razčlenjeno obalo. Je sorazmerno kraka za malo polotokov in zalivov. Zato Afrika nima veliko naravnih pristanišč. Izjema sta le del vzhodne obale na južni poluti in del obale od Sierra Leone do izliva reke Gambije. Skoraj povsod se površje za obalo povzpne v strme robove in visoke hrbte. Zaradi tega je bil in je še otežen dostop z obale v notranjost in obratno, kar je povzročilo zaprtost osrednjih delov celine.

VODNE RAZMERE

 Skoraj ena tretjina površine v Afriki so puščave, saj na leto pade zelo malo padavin (pod 200mm). Drugo tretjino odmaka pet velikih rek: Nil, Kongo, Niger, Zambezi in Oranje. Zaradi menjave kotlin s hrbti in pragovi imajo reke zelo različen strmec. Po dnu kotlin tečejo počasi, proti morju se spuščajo s slapovi in brzicami. Te so preprečevale plovbo po rekah od morja v notranjost in dostop prvim raziskovalcem ter trgovcem, kar je tudi vplivalo na počasen gospodarski razvoj in zaprtost Afrike.

 Nobena od večjih rek, glede na velikost Afrike in dolžino reke, ni plovna od izliva daleč v notranjost. Nil, ki je dolg 6671 km, je ploven 1500 km, Kongo (4200 km) le 240 km in Niger (4160 km) pa je ploven le 200 km.

 Zaradi velikega strmca imajo afriške reke ogromno vodno silo. Afrika ima približno 40% vsega svetovnega hidropotencala in je po vodni sili najbogatejša celina na Zemlji. Za njimi so nastala obsežna umetna jezera. Vodo iz njih uporabljajo za namakanje in proizvodnjo električne energije.